Zadnji dan prijetnih prvomajskih počitnic v prijetni kmečki hišici daleč stran od ljudi in avtomobilov. Že, ko sva odhajala na počitnice, sva za zadnji dan planirala obisk mojega rojstnega kraja z kosilom najboljšega hamburgerja na planetu. Brez skrbi in brez budilke se pozno dopoldne zbudiva v zadnje jutro najinih počitnic.
Naš kuža Piki pridno čaka na svojem ležišču, kdaj bova zlezla izpod odeje. Pravi zaspanček je, kot midva. Nikamor se mu ne mudi, dobro vzgojen, nič ne gnjavi za lulanje. Pridno čaka. Kakor hitro pa začuti, da sva budna, skoči na najino posteljo in z mahavim repom se zrine na sredino med naju. Tako se še malo poigramo. Potem pa jutranje obveznosti. Kopalnica, telovadba, kava in zajtrk. Vedno v takem vrstnem redu. Po zajtrku še pospravimo po hiški, naložimo prtljago v prtljažnik avtomobila in še zadnji pregled hiške, da nismo kaj pozabili. Vhodna vrata najete hiške skrbno zaklenemo in ključ spravimo v za to pripravljeno škatlico na steni.
Motor avtomobila zarohni in po prašni cesti se odpravimo. S sosednjega hriba še zadnji pogled na hiško, kjer smo preživeli čudovite štiri dni. Niti dež prvi dan nam ni mogel do živega. Časa imamo dovolj tako, da se peljemo kar po stranskih cestah in opazujem okolico. Vreme prijetno toplo, okna na avtomobilu odprta. Kuža Piki sedi pripet na zadnjem sedežu in prav tako opazuje skozi temna stekla avtomobila. Najprej se bomo ustavili na pokopališču, da prižgemo svečke na maminem in stričevem grobu. Živim daleč proč, tako, da vsako priložnost, ko se vrnem v rojstni kraj izkoristim za obisk grobov.
Obiščem še tudi očeta in sestro, tokrat pa so tudi oni na dopustu, tako, da z obiski domačih ne bo nič. Pa naslednjič. S Pikijem naredimo še krog okrog pokopališča, da opravi svoje, potem pa se zapeljemo na drugi konec mesta, na najboljši hamburger.