Petunija

Že od malih nog se spominjam kako je bil balkon moje babice vedno zelo košato okrašen z različnim cvetjem. Vedno je bilo tako prijetno vstopiti na dvorišče kjer so te pričakale tako živahne cvetice, različnih barv, oblik in vonjev. Ampak petunija je bila med vsemi vedno njena najljubša. Spominjam se, da so cvetice privabile toliko čebel in različnih drugih opraševalce, da je bil tudi sam vrt zelo dobro oprašen in babičin pridelek zelenjave je bil bogat ravno na račun tega. Vsako jutro je babica vstala veliko pred soncem in z ljubeznijo zalivala vse svoje rastline, vendar je bilo opaziti, če si bil z njo, da je bila petunija vedno tista prva, ki je zjutraj prejela prvi požirek vode.

In tako je babica lično skrbela za svoje rože in zelenjavni vrt dolga leta in leta, vse dokler je na žalost ni nekega dne srečala bolezen. Na njeno veliko razočaranje je morala za nekaj časa v bolnico in obljubiti sem ji morala, da bo njena zelenjava zalita in da bo njena ljuba bujno cvetoča petunija dobila prva jutri požirek osvežilne vode. Vse sem počela tako kot sem opazovala njo leta in  leta. Pa vendar, glej ga zlomka, njena najljubša petunija je čez dobra dva tedna pričela hirati. Kot bi bila kuža, ki noče jesti hrane, ko gre njegov lastnik stran, kot bi bila otrok, ki brez materine prsi ne spije niti kaplje mleka. Bilo sem obupana. Preveril sem kaj potrebuje petunija za dobro rast, ugotovila sem da je železo in ga dodala med naslednjim zalivanjem. Pa nič. Po mesecu dni je vse kazalo, da je babičina najljubša petunija izgubljena. In ravno na dan, ko izgledala najslabše se je babica vrnila iz bolnišnice. Niti malo razočarana nad mojim delom, me je večkrat pohvalila za dobro delo in se mi neštetokrat zahvalila. Pristopila je do svoje najljubše rastline in ji začela nežno prigovarjati, da jo razume, da je žalostna in da je sedaj nazaj in da se bosta imeli spet o čem pogovarjati vsak dan. Verjeli ali ne, je bila petunija v nekaj dneh ponovno bujno cvetoča. 

…