Cena nekaterih ročnih ur je naravnost dih jemajoča. Gre za ročne ure, kakršnih si navadni smrtniki nikoli ne bi mogli privoščiti. Po navadi se prodajajo na dražbah, kjer so mogotci in bogataši pripravljeni zanje odšteti takšne vsote denarja, kakršnih običajni ljudje v življenju nikoli ne zaslužijo ali jim vsaj na kraj pameti ne pride, da bi jih porabili za nakup ročne ure. Seveda gre za ure z neprecenljivo vrednostjo, saj so edinstvene in unikatne. Ena takih ur je pripadala jugoslovanskemu voditelju Titu. Prodana je bila na neki ženevski dražbi, kupec pa zanjo ni odštel nič manj od neverjetnih treh milijonov v švicarskih frankih.

Lastnik te ročne ure, Tito, je bil njen lastnik od leta tisoč devetsto petinštirideset vse do smrti leta tisoč devetsto osemdeset. Gre za ročno uro, izdelano v letu devetnajsto štiriinštirideset. Opremljena je z naravnost zavidljivo opremo, med katero sodijo večni koledar, središčni sekundni kazalec in lunine faze. Na sebi ima osemnajstkaratno zlato. Po smrti Tita je bil njen lastnik beograjski muzej oziroma srbsko kulturno ministrstvo. Kupec je dobil uradno potrdilo muzeja in ministrstva, da gre za avtentičen izdelek, ki je bil prodan na legalen način.

Kljub vsemu pa se v zvezi s to uro pojavljajo nekatera ugibanja. Titov vnuk namreč meni, da njegov slavni ded ni imel take ure, saj je nihče od dedičev ni podedoval. Prav tako dvomi, da bi jo, preden je umrl, dal nekomu drugemu v dar. Veliko se je govorilo in pisalo tudi o krajah Titovih ur. Njegove ročne ure naj bi iz muzeja v Beogradu namreč ukradli neznanci. Prodaja omenjene ročne ure je sprožila tudi policijsko preiskavo, saj srbska policija ni vedela, kdo je bil odgovoren za to, da se je dovolila njena prodaja na dražbi v tujini. Gre namreč za zapuščino narodnega pomena.…