Seiko pomeni natančnost, tradicijo in zanesljivost.

Prvo uro, ki sem jo resnično cenil, sem dobil za maturantsko darilo. Bila je klasična, preprosta, a imela je nekaj posebnega. Na številčnici je pisalo Seiko. Takrat nisem še povsem razumel, zakaj je to ime tako pomembno, a sem sčasoma začel odkrivati svet urarstva in Seiko me je vedno znova navduševal.

To ni zgolj ura, ki kaže čas. Seiko pomeni natančnost, tradicijo in zanesljivost. Njihovi modeli, pa naj gre za klasične avtomatike ali športne potapljaške ure, imajo tisto ravnovesje med funkcionalnostjo in oblikovanjem, ki ga redko najdeš drugje.

Pred nekaj leti sem si privoščil še en model, avtomatsko uro s kovinsko zapestnico. Uporabljam jo vsak dan. Je robustna, a elegantna in vedno deluje brezhibno. Ni me strah, da bi jo opraskal ali da bi jo kaj zmotilo. Preprosto narejena je za vsakdan, hkrati pa nosi svojo zgodbo.

Seiko pomeni natančnost, tradicijo in zanesljivost.

Zanimivo je tudi to, da se okoli teh ur pogosto razvijejo pogovori. Prijatelj, ki je zbiratelj ročnih ur, mi je razložil, kako pomembno vlogo je imela znamka v svetu ur, od prve kvarčne ure do inovacij, ki so jih drugi šele kasneje posnemali. Seiko ni samo še ena blagovna znamka. Je simbol kakovosti, ki traja.

In zato mi pomeni več kot le ura. Je vsakodnevni opomnik, da dobre stvari ne rabijo biti glasne. Dovolj je, da so zanesljive, estetske in ustvarjene z namenom. Ravno tako, kot tale.

Danes svojo uro nosim vsak dan. Ne samo zaradi potrebe, saj imamo uro na vsakem telefonu, temveč zaradi občutka. Občutka, da nekaj nosim z razlogom. Seiko me opomni na ure, ki štejejo. Tiste, ko si točen, ko si prisoten, ko si tam za druge. In ko mi kdo reče: ‘Lepa ura’, z veseljem povem njeno zgodbo. Ker je več kot ura. Je del mene, nekaj, kar sem prejel, nosil in kar bo, verjamem, nekega dne podedoval tudi moj sin.…

Najdražje ročne ure je moč kupiti na dražbah

Cena nekaterih ročnih ur je naravnost dih jemajoča. Gre za ročne ure, kakršnih si navadni smrtniki nikoli ne bi mogli privoščiti. Po navadi se prodajajo na dražbah, kjer so mogotci in bogataši pripravljeni zanje odšteti takšne vsote denarja, kakršnih običajni ljudje v življenju nikoli ne zaslužijo ali jim vsaj na kraj pameti ne pride, da bi jih porabili za nakup ročne ure. Seveda gre za ure z neprecenljivo vrednostjo, saj so edinstvene in unikatne. Ena takih ur je pripadala jugoslovanskemu voditelju Titu. Prodana je bila na neki ženevski dražbi, kupec pa zanjo ni odštel nič manj od neverjetnih treh milijonov v švicarskih frankih.

Lastnik te ročne ure, Tito, je bil njen lastnik od leta tisoč devetsto petinštirideset vse do smrti leta tisoč devetsto osemdeset. Gre za ročno uro, izdelano v letu devetnajsto štiriinštirideset. Opremljena je z naravnost zavidljivo opremo, med katero sodijo večni koledar, središčni sekundni kazalec in lunine faze. Na sebi ima osemnajstkaratno zlato. Po smrti Tita je bil njen lastnik beograjski muzej oziroma srbsko kulturno ministrstvo. Kupec je dobil uradno potrdilo muzeja in ministrstva, da gre za avtentičen izdelek, ki je bil prodan na legalen način.

Kljub vsemu pa se v zvezi s to uro pojavljajo nekatera ugibanja. Titov vnuk namreč meni, da njegov slavni ded ni imel take ure, saj je nihče od dedičev ni podedoval. Prav tako dvomi, da bi jo, preden je umrl, dal nekomu drugemu v dar. Veliko se je govorilo in pisalo tudi o krajah Titovih ur. Njegove ročne ure naj bi iz muzeja v Beogradu namreč ukradli neznanci. Prodaja omenjene ročne ure je sprožila tudi policijsko preiskavo, saj srbska policija ni vedela, kdo je bil odgovoren za to, da se je dovolila njena prodaja na dražbi v tujini. Gre namreč za zapuščino narodnega pomena.…