Erotična masaža je pozitivno vplivala na moje življenje

Priznam, sem redni obiskovalec erotične masaže. Njihov salon obiskujem vsaj dvakrat mesečno, saj se v njem v družbi privlačnih in lepih mladenk popolnoma sprostim. Sem že nekoliko v letih, vendar se družbe lepih deklet nikoli ne branim. Doma imam ženo, vendar erotična masaža ni varanje. Predvsem mi zagotavlja sprostitev in mi vedno znova vlije potrebno dozo samozavesti. Res je, da so tovrstne masaže precej drage, vendar imam k sreči toliko denarja, da lahko z njim razpolagam tako, kot želim.

Posebej všeč mi je, da je erotična masaža tako diskretna. Ni namreč možnosti, da bi v salonu srečal nekoga drugega ali da bi kdor koli izvedel, da si jo obiskal, razen, če mu tega ne poveš sam. Sam se z obiski erotične masaže ne hvalim prijateljem, saj bi se hitro razširile govorice, da obiskujem prostitutke. Znašel bi se v položaju, ko bi se moral braniti, čeprav bi vedel, da imam prav, vendar svojega prava verjetno ne bi dosegel. Lahko bi si potencialno uničil celo življenje, česar pa ne želim tvegati.

Erotična masaža poteka tako, da se udobno namestiš na masažno mizo. Ko vstopi prijetna maserka, naolji tvoje telo in te začne masirati z erotičnimi gibi. Pri tem je oblečena v izzivalno erotično perilo. Na voljo je tudi body to body erotična masaža, ki je nekoliko dražja od klasične. Občasno si omislim tudi to. Z dekleti se marsikdaj znajdem tudi v jaczziju. Dve dekleti v kopalkah plešeta pred mano v banji, jaz pa srkam penino in si ogledujem njuni zadnjici. Nato se mi ena usede v naročje in nežno pleše na mojih kolenih. To je vsekakor nepozabno doživetje, ki ga priporočam vsakemu moškemu. Erotična masaža je vredna svojega denarja. Za stalne stranke, kot sem jaz, si občasno omislijo tudi posebne popuste, akcije in ugodnosti. Da o rojstnodnevnem darilu ne govorim.…

Najdražje ročne ure je moč kupiti na dražbah

Cena nekaterih ročnih ur je naravnost dih jemajoča. Gre za ročne ure, kakršnih si navadni smrtniki nikoli ne bi mogli privoščiti. Po navadi se prodajajo na dražbah, kjer so mogotci in bogataši pripravljeni zanje odšteti takšne vsote denarja, kakršnih običajni ljudje v življenju nikoli ne zaslužijo ali jim vsaj na kraj pameti ne pride, da bi jih porabili za nakup ročne ure. Seveda gre za ure z neprecenljivo vrednostjo, saj so edinstvene in unikatne. Ena takih ur je pripadala jugoslovanskemu voditelju Titu. Prodana je bila na neki ženevski dražbi, kupec pa zanjo ni odštel nič manj od neverjetnih treh milijonov v švicarskih frankih.

Lastnik te ročne ure, Tito, je bil njen lastnik od leta tisoč devetsto petinštirideset vse do smrti leta tisoč devetsto osemdeset. Gre za ročno uro, izdelano v letu devetnajsto štiriinštirideset. Opremljena je z naravnost zavidljivo opremo, med katero sodijo večni koledar, središčni sekundni kazalec in lunine faze. Na sebi ima osemnajstkaratno zlato. Po smrti Tita je bil njen lastnik beograjski muzej oziroma srbsko kulturno ministrstvo. Kupec je dobil uradno potrdilo muzeja in ministrstva, da gre za avtentičen izdelek, ki je bil prodan na legalen način.

Kljub vsemu pa se v zvezi s to uro pojavljajo nekatera ugibanja. Titov vnuk namreč meni, da njegov slavni ded ni imel take ure, saj je nihče od dedičev ni podedoval. Prav tako dvomi, da bi jo, preden je umrl, dal nekomu drugemu v dar. Veliko se je govorilo in pisalo tudi o krajah Titovih ur. Njegove ročne ure naj bi iz muzeja v Beogradu namreč ukradli neznanci. Prodaja omenjene ročne ure je sprožila tudi policijsko preiskavo, saj srbska policija ni vedela, kdo je bil odgovoren za to, da se je dovolila njena prodaja na dražbi v tujini. Gre namreč za zapuščino narodnega pomena.…

Cena kuhinje – kdaj je predraga in kdaj ravno pravšnja?

Marsikdo se ob menjavi kuhinje obregne ob njeno ceno. Če se jim cena zdi prepoceni, ga skrbi, da je kuhinja nekvalitetna. Če je cena predraga, meni, da je preveč napihnjena. Zavedati se je treba, da v končni znesek ni všteta samo cena kuhinje oziroma elementov in gospodinjskih aparatur. Ne pozabite, tudi stvari, kot so svetovanje strokovnjaka, ki se opravi že v samem salonu in pri vas doma, ter tridimenzionalno izrisovanje kuhinje imajo svojo ceno. Da ne govorimo o prevozu oziroma dostavi kuhinje na vaš dom. Pa tudi sama montaža seveda stane, sploh če zaupate najboljšim, ki delo opravijo na strokoven način in z izjemno natančnostjo. Sestavili vam bodo celotno pohištvo kuhinje, vam ne bo treba migniti z mezincem. Vse to pa stane, kajne?

Marsikoga zanima izdelava kuhinje po naročilu. V nekaterih mizarskih delavnicah izdelujejo take iz lesa, ki je kar masiven in ima nekoliko starinski izgled. Izdelajo lahko kuhinjo, ki se do milimetra prilega vašim željam. Morda ste še iz otroških časov navdušeni nad domačnostjo babičine kuhinje ali ste bili nekoč gostje v hotelu, kjer imajo tipično provansalsko ali toskansko kuhinjo. Mizarji so resnični strokovnjaki za najrazličnejše stile kuhinj in če si želite unikatne kuhinje, se vsekakor obrnite nanje. Čeprav so že stari mački, so sposobni izdelave modernih kuhinj, ki se lahko kosajo z vsako, objavljeno v katalogu, ki vam ga je zjutraj prinesel poštar.

Veliko strank se odloča za kuhinje v barvi vanilje, slonovine, zelenkastih tonov, primorsko modre ter barv, ki so značilne za plemenit les – sem sodita hrastov in orehov les. Nekateri so pri izbiri barv svoje kuhinje drznejši, sploh če jo želijo opremiti v nekoliko modernejšem slogu. Pri tem se mizar seveda ravna po barvni lestvici, ki je značilna za modne zapovedi neke dobe oziroma časa, iz katerega izhaja kuhinjski stil, ki ga želijo ustvariti.…

Babičina najljubša petunija

Že od malih nog se spominjam kako je bil balkon moje babice vedno zelo košato okrašen z različnim cvetjem. Vedno je bilo tako prijetno vstopiti na dvorišče kjer so te pričakale tako živahne cvetice, različnih barv, oblik in vonjev. Ampak petunija je bila med vsemi vedno njena najljubša. Spominjam se, da so cvetice privabile toliko čebel in različnih drugih opraševalce, da je bil tudi sam vrt zelo dobro oprašen in babičin pridelek zelenjave je bil bogat ravno na račun tega. Vsako jutro je babica vstala veliko pred soncem in z ljubeznijo zalivala vse svoje rastline, vendar je bilo opaziti, če si bil z njo, da je bila petunija vedno tista prva, ki je zjutraj prejela prvi požirek vode.

In tako je babica lično skrbela za svoje rože in zelenjavni vrt dolga leta in leta, vse dokler je na žalost ni nekega dne srečala bolezen. Na njeno veliko razočaranje je morala za nekaj časa v bolnico in obljubiti sem ji morala, da bo njena zelenjava zalita in da bo njena ljuba bujno cvetoča petunija dobila prva jutri požirek osvežilne vode. Vse sem počela tako kot sem opazovala njo leta in  leta. Pa vendar, glej ga zlomka, njena najljubša petunija je čez dobra dva tedna pričela hirati. Kot bi bila kuža, ki noče jesti hrane, ko gre njegov lastnik stran, kot bi bila otrok, ki brez materine prsi ne spije niti kaplje mleka. Bilo sem obupana. Preveril sem kaj potrebuje petunija za dobro rast, ugotovila sem da je železo in ga dodala med naslednjim zalivanjem. Pa nič. Po mesecu dni je vse kazalo, da je babičina najljubša petunija izgubljena. In ravno na dan, ko izgledala najslabše se je babica vrnila iz bolnišnice. Niti malo razočarana nad mojim delom, me je večkrat pohvalila za dobro delo in se mi neštetokrat zahvalila. Pristopila je do svoje najljubše rastline in ji začela nežno prigovarjati, da jo razume, da je žalostna in da je sedaj nazaj in da se bosta imeli spet o čem pogovarjati vsak dan. Verjeli ali ne, je bila petunija v nekaj dneh ponovno bujno cvetoča. 

Babičina najljubša petunija…