Dan po tem, ko je imelo moje kolo zelo veliko srečo, sem odšla v trgovino po mnogo boljšo ključavnico. Tista, ki me je obvarovala, je bila slabih deset evrov in dvomim, da bi dvakrat lahko imela takšno srečo s takšno ključavnico. Sicer sem se tega zavedala, da bi že zdavnaj morala kupiti boljšo ključavnico, ampak sem kar odlašala. To, kar se je sedaj zgodilo, je bila pa res izjemno velika sreča. In ne bi več igrala loterije na takšen način.
Ključavnica, ki sem kupila sedaj, je bila skoraj petdeset evrov, ampak me vsaj ne bo več skrbelo. Upam, da ne seveda. Ampak glede na to, da naj bi ta ključavnica bila narejena iz materiala, ki ga ne vem, kakšen stroj ne prereže, potem mislim, da bi moralo sedaj moje kolo biti mnogo bolj varno kakor prej. Odpeljala sem se domov, še prej sem pa staro ključavnico vrgla proč, ker ni več uporabna. Mislim, da vseeno nekaj časa ne bom hodila v trgovino s kolesom, ker imam preveč strahu ta trenutek glede tega. To je pa zelo dober recept, da se res kaj zgodi. Dokler bom imela občutek nelagodja in nezaupanja, bo kolo kar doma za razne opravke. Raje bom samo za izlete uporabljala to kolo, ker mi preveč pomeni.
Še isti večer sem morala v trgovino in res sem šla peš. Enostavno imam prevelik strah sedaj še. Vem, da bo sčasoma izginil, ampak dokler bom takole negotovo, je bolje, da je moja pot v trgovino in nazaj daljša za dvajset minut, kot pa, da ostanem brez kolesa. Mislim, da je to zelo majhna žrtev za ceno varnosti kolesa.