Biografija

A vseh lepih stvari je enkrat konec. Tudi po Mirana je prišla največja nadloga brezskrbne mladosti: šola. Čeprav za njega to, presenetljivo, ni bila ravno nadloga. Bil je namreč odličnjak. Prve štiri leta osnovne šole je obiskoval na Logu, a zadnje štiri v OŠ Ivan Cankar na Vrhniki. Bodi tukaj, bodi tam, Miranu je bilo vseeno. Povsod je pobiral same odlične ocene. Najljubša mu je bila ravno telovadba, ki sta mu jo vcepljala profesorja Jaklič in Rijavec. No ja, v sedmem razredu je bil na koncu "le" prav dober. Se zgodi. Njegovim staršem se verjetno tudi ta "kiks" ni zdel taka katastrofa. Bolj jih je skrbelo, da se Miran ni ravno obnašal kot odličnjak. "Že takrat je obstajal ta stereotip odličnjaka: nek plašen, tih človeček, ki z očali na nosu preživlja svoje dneve globoko zatopljen v težko literaturo," se spominja Miran.

 

To, da je poleg odličnih ocen velikokrat nosil domov tudi podpise (vsi vemo, kaj to pomeni!), je bila uganka tako za njegove starše kot za učitelje. Njegova energija mu pač ni dala miru. Resnici na ljubo je prinesel domov podpis že prvi dan pouka prvega razreda! Zalotili so ga, ko je s nekaterimi "ponavljalci" igral nogomet v šolskem hodniki, zaradi katerega so tudi sneli neka vrata. Tega se Miran Stanovnik še danes rad spominja. Najljubši učitelj mu je bil Tone Turk, ki je pozneje tudi napredoval v ravnatelja. On je bil edini, ki Mirana ni karal zaradi njegove prevelike energije.

 

Prišla je srednja šola. Natančneje Srednja šola za strojništvo na Aškerčevi ulici v Ljubljani. Tu pa so Miranove ocene v redovalnici začele rahlo padati. Razlog: intenzivno ukvarjanje z atletiko. Za učenje pač ni bilo časa. "Knjigam sem namenil toliko časa kot v osnovni šoli. Ker je srednja šola toliko bolj zahtevna, se je učinek pač poznal na ocenah," razlaga Miran. Njegove priroritete so bile pač drugačne. Glavno, da je šola "tekla" brez problemov. Izbor fakultete je bil logičen. Strojna. Miran je nekaj časa študiral, nato pa ugotovil, da potrebuje denar.

 

Pustil je študij in se zaposlil. Že prej je redno delal prek študenstkega servisa. Dobil je redno službo v Sloveniji Avto, kjer je ostal štiri leta, potem pa je njegovo službo prekinila vojna. Da ne bo pomote, ne govorimo o vojni med Slovenija Avtom in kako izpostavo Renaulta ali Citroena. Pisalo se je namreč leto 1990, ko je JLA že snovala eradikacijo slovenskih nacionalnih teženj. Miran Stanovnik je svojo vojaško obveznost že prej odslužil na Šoli za izredne oficirje v Bileči, od koder je prišel v vrste Teritorialne obrambe s činom poročnika. Tu so hitro spoznali njegovo kvalificiranost, mu z vse Slovenije pripeljali na kup okoli 50 ljudi, mu dali baterijo (že takrat) starih protioklepnih t.i. netrzajnih topov in mu naročili, naj z njimi ognjeno podpre blokado v Sinji Gorici. Potreboval je tri dni, da je iz svojih "napaberkovanih" ljudi naredil učinkovita moštva. K sreči mu ni bilo potrebno zaukazati ognja. V Teritorialni obrambi je Stanovnik bolj ali manj aktivno sodeloval od samega začetka, to je od 15. oktobra 1990, zapustil pa jo je po desetih mesecih.

 

Nato se je vrgel v podjetništvo. Osem let je bil svobodni podjetnik na področju gostinstva, nato pa se mu je preko športa ponudila možnost ponovnega vstopa v vojsko, tokrat v vojaško policijo. Ni bilo dolgo, ko je bil premeščen v Športno enoto Slovenske vojske v vojašnici Šentvid, ki je za vrhunske športnike velik privilegij. V Športni enoti je zaposlen še danes kot njen poveljnik. Miran pravi, da gre zjutraj rad v službo. Tam se sreča z uigrano ekipo tako nadrejenih in podrejenih častnikov, s katerimi se razume in s katerimi se da veliko narediti. Njegovo delo je vodenje Športne enote, kar v praksi pomeni organizacijo in koordiniranje vsega dela v tej enoti.

Pripravil Rajko Petek, v pomoč tudi www.vrhnika.si